Avtor FREDERICK LEBOYER je izdal knjigo LETA 1975. Že takrat je poudaril, da ima ČUSTVENO OKOLJE ob porodu GLOBOK POMEN in vpliva na človeka VSE NJEGOVO ŽIVLJENJE.
Že takrat govori o POMENU PRVIH MINUT PO ROJSTVU, na kak način naj bomo čim bolj zavestni, prisotni in sproščeni v tem da damo otroku čas, da sam zadiha, brez da bi ga spodbujali, trepljali, obračali na glavo… Poudari o POTRPLJENJU, oziroma učenju VELIKE POČASNOSTI med PORODOM… Če je ekipa prisotna in zavestna tukaj in zdaj in spoštuje samo svetost poroda, otrok ne bo krčevito jokal, ker bo imel čas da dojame, da se je rodil in da se ima čas prilagoditi na nov svet, nove razmere.
Govori o tem da, je otrok ZAVESTNO BITJE, ki ima zavest in spomin, vidi, sliši vse, sodeluje pri porodu in da mu ni prav nič udobno, ko ga maternični krči stiskajo in tiščijo navzdol. Spomni nas, da je prehod na ta svet boleč. Ker gre iz BREZTEŽNEGA SVETA v svet TEŽNOSTI iz VODE na ZEMLJO, iz VEČNOSTI v ČAS. PRVI VDIH je BOLEČ – PEKOČ. Parkrat bo kriknil od pekoče bolečine, ko vdihne se raztegne prsna votlina (vmes obmolkne, ker ga preseneti ta bolečina ) in nato naprej samo še diha. Nič solz in ihtenja.
Leboyer tako zelo dobro opiše kaj je otrok doživljal v maternici in KAKO ZELO RAZLIČEN SVET SE MORE PRILAGAJATI PO ROJSTVU. Recimo v maternici se je nenehno premikal, zibal.. Ko ga odložimo na posteljo/ravno trdno podlago je zanj to šok. Tega ni navajen… More dojeti, da je varno in da se lahko sprosti v tej novi izkušnji.
Naučila sem se, kako bi lahko takoj po travmatičnih porodih pomagalo KOPANJE otročka V ČEBRIČKU, da se otroček vrne nazaj v občutek, da je v maternici in da spusti to masko strahu, groze in obupa ki je nastala zaradi travmatičnega poroda…In ključno je, da OTROKOV JEZIK LJUBEZNI DOTIK. Mirna, nežna roka, ki ga boža z OBČUTKOM, PRISOTNOSTJO in LJUBEZNIJO.
VSAK OTROK SE RODI NA SVOJ NAČIN. Roditi se, pomeni vstopiti v dimenzijo, nihanje, univerzalno utripanje, ki se imenuje življenje. Vse kar živi, diha. Vsa stvarnost z dnevi, nočmi, cikli, letnimi časi, sončnimi obrati je le dihanje. Že takrat je zapisal, da ROJSTVO sploh ni začetek, ampak je le PREHOD, bitje je obstajalo že dolgo pred tem…
Prav tako avtor opozori na pomemben izziv današnje generacije: SICER PA NISMO NIKOLI »TU«. Vedno smo drugje. V preteklosti, spominih. V prihodnosti, načrtih. Vedno smo naprej ali nazaj, NIKOLI »ZDAJ«.
Navdušena sem! Res knjiga, ki sem jo prebrala na dušek in jo toplo priporočam v branje vsem parom, ki se pripravljajo na rojstvo otroka…