Porodna zgodba moje sestre dvojčice.
Med njeno nosečnostjo sem si resnično želela, da bi lahko bila pri porodu zraven. Tudi ona si je želela, da jo spremljava oba - mož in jaz. Živiva na različnih delih Slovenije in v Rogaški Slatini nisem več pogosto. Prvo izobraževanje za porodno spremljevalko sem imela v Zagrebu, zato sem se odločila, da bom spala v hiši mojih staršev v Rogaški Slatini, ker je časovno bližja pot, kot iz okolice Ljubljane. Sestra dvojčiča je imela PDP čez 9 dni.
Po končanem drugem dnevu izobraževanja, sem ob 01:30 prejela klic, da ji je odtekla voda. Ob novici je moje srce začelo hitreje biti, odhitim k njej v spodnje nadstropje. Ko se srečava, opazim, kako je pozitivno vznemirjena, kar ne more dojeti, da je deklica na poti. Močno se objameva. Preverim barvo in količino plodovne vode. Dam jima napotke, odpravimo se počivati. Njen mož je zaspal, midve sva pa klepetali do jutra, ker nobena od naju zaradi vznemirjenosti ni mogla zaspati. Jaz sem proti jutru javila mentorici iz Zagreba, da grem na porod dvojčice in se še z njo posvetovala kaj in kako. Njej so tema, občutek varnosti, bližina, počitek in zaupanje doprinesli, da se je porodno valovanje začelo odvijati. Proti jutru so krčki postajali bolj prepoznavni. Intenzivnost popadkov je v dopoldanskem času naraščala, ostajali smo v pozitivni energiji in v zaupanju… Iskreno sem z navdušenjem spremljala kako se ona in njeno telo odziva na porodno popotovanje. Odšla sem v zgornje nadstropje, kjer sem se v miru pripravila, spakirala vse potrebno, onadva pa sta imela čas zase. Po kosilu smo se odpravili proti porodnišnici Slovenj Gradec. Pot je potekala brez posebnosti. Bila sem vznemirjena in čustvena, poslušala sem kanalizirano meditacijo za odpiranje srca, in dala namere, da se porod odvije v najvišje dobro. V porodnišnico smo stopili ob 14:15 uri.
Kar nekaj časa je trajalo, da so jo pregledali in ji naredili CTG. Z možem sva čakala pred porodnim blokom. Ko je babica prišla, za naju niso sledile najboljše novice. Karmen je bila odprta šele 1 cm in posledično nama je babica svetovala, da greva domov in da bodo poklicali, ko bo čas. Predlagala je, da se od nje posloviva. S to idejo se nisem želela sprijazniti. Res je, da se je med vožnjo valovanje umirilo. Slednje je popolnoma logično, saj vsaka sprememba vpliva na spremembo hormonov.
Ko vstopim v sobo, jo vidim kako leži vsa iz sebe, z vprašalniki v rokah, kanilo v roki… Njen komentar je bil: »Saj sem vedela, da smo šli prehitro«. In jaz sem samo rekla: »Spusti, naredi globok vdih in izdih, midva sva tukaj, ne skrbi. Zapri oči in se osredotoči samo na dihanje«. Iz rok sem ji vzela vprašalnike in jih dala možu, naj jih do konca izpolni. Dala sem ji spalno masko na oči in jo močno in dolgo objela. Kmalu sem začutila, da se je sprostila in da se je telo odzvalo.
Babici sem predlagala, da se bo Karmen lažje sprostila v najini družbi, če nam lahko omogoči, da smo še malo skupaj. Tukaj sva oba z možem skušala doseči dogovor in bila dovolj prepričljiva, da sta babici podprli predlog. Babica je zatemnila sprejemno sobo in prinesla porodno pručko, termofor, omenila možnost tuša. V nadaljevanju sem ji masirala akupunkturne točke, uporabila eterično olje, ki ga je prinesla s sabo, dala termofor… Intenzivnost popadkov se je večala. Opazila sem, da ima mrzla stopala, zato sem ji obula tople nogavice. Nekaj časa je sedela v moževem naročju, tako sinhrono sta se zibala med porodnim valovanjem. Čez nekaj časa si je Karmen zaželela lajšati bolečino pod tušem s toplo vodo, zato sta šla v kopalnico. Jaz sem čepela in počivala, v rahlo v meditativnem stanju sem začutila utrujenost. Vse skupaj sem tisto noč spala manj kot dve uri. Prav hvaležna sem bila, da lahko počivam in ne počnem nič, prav nič. Popila sem smuti, ki sem ga imela pripravljenega, ta me je napolnil z novo energijo.
V nadaljevanju sem izgubila občutek za čas. Ko sta se vrnila, je sledil vaginalni pregled. Babica je z navdušenjem sporočila, da je porod dovolj napredoval, da se lahko prestavimo v porodno sobo. Presunjena sem bila nad lepoto porodne sobe, ki je imela porodno kad. Afirmacije na steni, barve sobe, porodna kad, so me prav navdušile. Babici predam napisane porodne želje, ki jih najdem v nahrbtniku. Dvojčica je imela željo porodno bolečino blažiti v kopeli, zato se je natočila voda v porodno kad in kmalu je vstopila vanjo. Voda ji je zelo prijala. Kmalu je prišlo do menjave ekipe in babica je pohvalila naše timsko delo in napredek. Sem pa bila iskreno presenečena, kako dobro je mamici predstavila novo ekipo. Ko je intenzivnost naraščala, je Karmen med vsakim popadkom stisnila mojo dlan ali moža tako močno, da sem se spraševala, od kje ji takšna moč. Slednje je bila njena fokusna točka do konca. Sedela sem ob kadi in jo spodbujala, kako dobro ji gre, kako je mehka in sproščena. V ozadju se je slišala prijetna meditativna glasba. Po dveh urah tople kopeli je bila pripravljena na iztis. Krajši čas je še predihavala popadke na mizi, na vseh štirih, na neki točki se je upirala na naju z možem. Občudovala sem njeno moč in vztrajnost, rojevala je kot čista kraljica. Na koncu je sledil iztis na boku. Ker je bila prvorodka, me je presenetilo, koliko časa si je glavica utirala pot, kako je v času popadka prodirala in med pavzo se pomaknila nazaj. Ponovno sem bila očarana nad sposobnostjo ženskega telesa.
Ob 21.24 uri se je deklica rodila. Možu so solze zalile oči in tudi sama sem bila presrečna in ganjena. Fotografirala sem njihove prve skupne trenutke. Ostala sem še do prvega dojenja. Malo pred 23:00 sem šla skozi vrata porodne sobe, navdušena, srečna, ker se je deklica rodila v svojem tempu, in ker je Karmen rodila v vsej svoji moči. Bravo vsem skupaj!
Neizmerna hvala, da sem bila lahko del te intimne, čudovite porodne zgodbe. Res je bilo lepo!
Zame je bilo močno spoznanje, da me univerzum podpira pri moji izbiri, da sem na pravi poti.
Dobrodošla draga deklica!