Od nekdaj sem vedela, da želim pomagati. Nisem pa vedela kako. Zato sem se vpisala na študij socialne pedagogike. Študij mi je omogočil, da sem na svet pogledala izven ustaljenih okvirjev ter sem se približala družbenim skupinam, ki pogosto ostajajo skrite, ki živijo na robu družbene lestvice ali jih celo družba ne sprejema. Študij, ki mi je dal ogromno širino in to, da sem začela bolj raziskovati sebe. V nadaljevanju sem vzporedno študirala laboratorijsko biomedicino, z namenom odkrivanja zdravil. Tukaj sem dobila dobro podlago na področju naravoslovja, zdravstvenega sistema in človeške anatomije. Na koncu triletnega študija nisem začutila, da si želim nadaljevati.
Po študiju sem se zaposlila kot specialni pedagog v CUDV Radovljica, kjer sem tudi šla skozi vseh mogočih okvirjev in marsikdaj močno iz cone udobja. To so učenci z zmerno, lažjo ali težjo motnjo v duševnem razvoju. Tako zelo sem se razveselila čisto malega napredka in njihove iskrenosti. To je bil zame trening potrpežljivosti, vztrajnosti in kontinuitete. Izkušnja, ki jo ne bom nikoli pozabila, ki mi je ogromno dala. Zanimiv del je bil, nikoli nisi vedel kaj pričakovati.
V nadaljevanju me je želja po spremembi nagovorila, da sem zaposlila v Slovenski vojski v Vojaško zdravstveni enoti. Novo poglavje, nove izkušnje, skozi vojaško usposabljanje sem dobila čisto drugi vpogled na svoje meje, telo, disciplino… Tudi v tej izkušnji je trening odzivanja pod stresom. Spoznaš, kako je skupina močna toliko kot je najmočnejši njen najšibkejši člen, vsi za enega, eden za vse, predvsem pa to, kako je potrebno za dosego skupnega cilja sodelovati in si med sabo pomagati. Izkušnja, ki ti jo nobena fakulteta ne more dati v taki meri, ker greš v svoje osebne procese. Ko odkrivaš kaj vse si sposoben, ko greš iz cone udobja skozi vse mogoče vremenske razmere.
Kaj mi pa res prestavlja strast, navdušenje, veselje sem začutila v svoji prvi nosečnosti. Takrat se je v meni prebudila zelo močna želja, da se informiram, da se čim bolj pripravim na porod, kako zelo mi je pomembno, v kakšni energiji se otroček rodi na ta svet. Takoj ko sem začutila nosečnost, sem se podala na pot raziskovanja. Prebrala sem vse knjige, ki sem jih dobila v knjižnici na to temo. Hodila sem na nosečniško vadbo, jogo. Izbrala sem si doulo, skozi njo odkrivala nove dimenzije poroda, nosečnosti in občutek varnosti. Na dan poroda sem dobila vso podporo, da sem lahko kot druga porodnica rodila v porodnišnici v vodi. Nikoli ne bom pozabila svojega navdušenja nas sposobnostjo ženskega telesa, ko rodi popolnoma naravno, kako fascinantno je vse skupaj. Čez kakšno preobrazbo pravzaprav gre mamica, tako čustveno kot telesno. Iz dveh celic raste bitjece v tebi in tvoje telo ga zna roditi. Takrat sem se zavedala pomena podporne ekipe, ki te neizmerno podpira in drži varen prostor. Ta občutek si želim deliti z Vami drage mamice. To mojo svojo strast in navdušenje nad nosečnostjo in porodom. Želim si, da bi čisto vsaka mamica doživela porod kot izpopolnjujočo izkušnjo, ki jo nadahne.
Tudi v drugi nosečnosti sem raziskovanje nadaljevala, tokrat v pripravah na porod doma, ob izbrani samostojni babici in douli. Porod doma je izkušnja, ki tako močno poveže partnerja in v bistvu celo družino, da je to tisto neprecenljivo. Doula je tako spoštljivo predlagala partnerju kako mi olajšati bolečino med popadki, izraziti nežnost, da jaz tega sploh nisem opazila. Ampak nikoli ne bom pozabila, kako naju je ta izkušnja dodatno povezala in kako z drugačnimi očmi sem potem gledala nanj. Menim, da sva s partnerjem lažje šla, čez poporodno obdobje. In tudi to je nekaj kaj je dober temelj za partnerski odnos, ki ga želim predati naprej. Verjem, da vaju porodna izkušnja lahko še bolj poveže.
V nadaljevanju sem pa skozi delo na sebi, obiskom terapij, psihoterapije, potrdila, da je v bistvu moje poslanstvo sprejem, dušic na ta svet, kot da bi bil njihov prehod zavit v mehko puhasto vato. Skozi mišični test resnice sva s terapevtko potrdili, kar sem začutila že v prvi nosečnosti. Tekom prvega uradnega izobraževanja za porodno spremljevalko v tujini, sem dobila prvi klic za spremljanje poroda, kar mi daje res jasno potrditev, da sem na pravi poti.
Skozi svoje odraščanje, otroštvo sem bila pogosto ranjena, pogosto nisem bila slišana, upoštevana, nisem smela izražati svojih čustev. Moja čustva so bila preusmerjena ali zatrta. Mama žal ni zmogla držati občutka varnosti, varnega prostora. Nikoli nisem vedela kaj pričakovati, kako se bo odzvala, koliko časa bo držala izrečeno besedo. Kdaj si bo premislila. To je za odraščajočega otroka izjemno naporno, zahtevno. Posledično sem se na lastni koži naučila, spoznala, kaj ni varen prostor. Zelo dobro razumem, kaj sploh pomeni varen prostor. Zato sedaj želim ta varen prostor ponuditi vsaki mamici oziroma družini, ki bo izbrala mojo podporo. Da sem čustveno PRISOTNA tukaj in zdaj, samo za Vas, v polnem fokusu, da se ob meni enostavno počutite VARNO, SPOROŠČENO. Tukaj sem za Vas popolnoma brez sodbe.
Vse te izkušnje, ki sem jih nabrala tekom življenja, mi močno pridejo prav, ko vstopim v porodno sobo. Bistvo vseh nas, ki smo zraven ženske, ki rojeva, da smo ji v podporo na ta način, da se zanjo in otročka odvija najlepša možna izkušnja. Tvoja izkušnja. Samo tvoja. Kakšno izkušnjo pa ti izbiraš zase in svojega otročka?