Ko sem prišla v porodno sobo, sem kot običajno postavila tri svečke in okoli svečk kristale za praznovanje prihoda dušice na ta svet.
Po porodu sem začela pospravljati svoje doula pripomočke. Takrat opazim, da dve svečki od treh ne gorita več. Pomislim, da se je očitno obema izpraznila baterija. Ko pridem domov, svečke zložim ven poleg porodne torbe, da ne bi pozabila zamenjati baterije. Vse tri svečke ne svetijo. Grem spat, naslednji dan v službo, svečke so ugasnjene. Ko pridem domov in stopim skozi vrata, vidim, da tisti dve svečki, ki sta prejšnji večer v porodni sobi ugasnili, gorita.
Objame me globok občutek hvaležnosti, olajšanosti, kot da bi se mi kamen odvalil od srca. V trenutku rečem HVALA in ime otročka, dobim solzne oči ... Zame je bila to močna prepoznava, da sta oba, otroček in mamica dobro in da si je dušica izbrala priti na ta svet na točno ta način. Prav tako čutim kot nekakšno zahvalo dušice za vso pot, ki smo jo prehodili skupaj. Res sem bila ganjena.
V nadaljevanju preverim delovanje svečk, vse delujejo in res moraš prestaviti gumb, da gorijo oziroma ne gorijo. Kakorkoli moj um išče logično razlago, je ni. Nikogar ni bilo pred mano doma. Zame je to ponovno potrditev, da dušice komunicirajo z nami, samo mi smo tisti, ali bomo to sprejeli, opazili, slišali, videli.