Sproženje poroda se je začelo na sobotno, sončno, avgustovsko jutro. Mamica in njen mož sta prišla v porodnišnico v najboljši možni energiji, res pozitivna, pripravljena, z zaupanjem v najlepšo možno izkušnjo. Mož se je od nje poslovil in dogovorila sva se, da se bova srečala ob 15.00, ko bodo dovoljeni obiski. Ko sva prišla, žal ni bil dovoljen obisk dvema odraslima osebama. Zato smo prosili, da gremo na krajši sprehod pred porodnišnico. Zunaj smo se smejali, pogovarjali, mamici sem na kratko zmasirala vrat in jo z nežno tehniko dotika sproščala. Na koncu sem jima predala nahrbtnik, kjer so bili pahljača, grelne vrečke, Tens, elektrolitski napitki, kokosova voda, dateljni in vse, za kar sem predvidevala, da jima lahko pride prav, preden se pripeljem. Na koncu smo se dobre volje in polni optimizma poslovili. Kratko, ampak sladko. Med obiskom sem prejela še meni osebno ljubo darilo, ki mi ga je izbral mož porodnice, za kar sem res bila hvaležna ter prijetno in pozitivno presenečena. Po koncu obiska je osebje porodnišnice javilo, da je zasebna soba pripravljena, tako da se ji je partner lahko pridružil. Te možnosti smo se vsi zelo razveselili.
Metoda sprožanja poroda je bila z vaginalnimi tabletkami. Prva se sploh ni stopila, pa čeprav je bila mamica odprta ob prihodu 1 cm in z zmehčanim materničnim vratom. Druga se je spontano zelo hitro izločila. Sledil je nočni počitek. Zjutraj mi je mamica povedala, kako ji je ugajala grelna vrečka, ki si jo je namestila pred spanjem. Naslednji dan, v nedeljo zjutraj, je mamica prejela tretjo tabletko, ki tudi ni imela želenega učinka. Posledično se je mož odločil, da gre domov k prvemu otroku. Ker je bila nedelja, je tako tudi ostalo. Ponedeljkova ekipa se je po viziti odločala, kako nadaljevati sprožanje poroda. Z mamico sva bili v stiku po telefonu in sporočilih. Sama sem šla napolnit baterije in se sproščat s hojo po bližnjih hribih. Zvečer sva se z mamico dogovorili, da ji naredim energijsko Reiki terapijo na daljavo. Pred tem sem z dimom belega žajblja očistila prostor. Reiki energijska izmenjava je bila izjemno močna. Res me je presenetila intenzivnost. Po koncu sva se z mamico slišali, res je bila zadovoljna z izkušnjo. Mene pa je prav navdušilo, pomislila sem: »Vau, to moram večkrat prakticirati.« Najboljše pa je bilo to, da je po Reikiju mamica odlično spala in se polna energije zbudila v ponedeljkovo jutro. Ves ponedeljek je mamica dobivala tabletke, ki jih je popila na dve uri. Partner se je popoldan vrnil nazaj. Mamica mi je proti večeru javila, da sta bila dva krča, da se ne dogaja nič posebnega. Ostala sem v zaupanju, poslušanju personaliziranih kanaliziranih meditacij, ki sta bili posneti ravno za ta namen.
V torek, ob 6.00 uri zjutraj, je bila porodnica napotena v izbrano porodno sobo. Mamici so predrli plodove ovoje, potem ko je bila odprta 2 cm. Mož me je obvestil o dogajanju in da se še nič ne dogaja. Kmalu je telo odreagiralo in mamica je dobila svoje popadke. Mož mi je kmalu javil, da so redni popadki na 5 minut, zato sem se odpravila na pot. Kot običajno sem se povezala s svojim svetlobnim vodstvom, na glas sem izrekla namere in poslušala meditaciji. Pot je hitro minila in ob 11.52 sem bila v porodni sobi. Ob vstopu sem začutila dobro energijo, sproščenost in hkrati rahlo neučakanost. Najprej smo se objeli. Povedala sta mi vmesno dogajanje, da so se njeni krči umirili in da sta prosila za umetne popadke. Mamica je bila oblečena v svojo tuniko, slišati je bilo prijetno glasbo, prostor je bil zatemnjen, v ozadju je gorela solna svečka in tudi druge svečke. Najprej sem popršila porodno sobo s cvetlično vodo, postavila sem svečke in kristale. Prostor in energija sta bila pripravljena na prihod rojstva.
Mamica je popadke predihavala najprej v aktivnih položajih … Stoje, kleče, ob opori žoge, sede na žogi, čepe naslonjena na porodno kad … V času popadkov sem jo stiskala za boke, med odmorom med popadki sem ji sproščala telo. Imela je grelno vrečko na križu. V nekem trenutku sta bila z možem tako sinhronizirana, da sem bila nad tem prav očarana. Bilo ju je tako lepo opazovati, kako sta se stoje zibala v ritmu glasbe in kako se je ona naslanjala na moža. Bilo je zelo čustveno. Čez ves porodni proces ji je partner izkazoval neverjetno veliko ljubezni, nežnosti, poljubov. Pri nobenem spremstvu poroda še nisem doživela toliko izkazane ljubezni med partnerjema. Otroček se je rojeval v čisti ljubezni. Mož ji je neštetokrat povedal, da jo ljubi, kako zelo dobro ji gre in ji ves čas pivnal potne kaplje.
Intenzivnost se je počasi večala, zato sem ji namestila porodni Tens. Glasbo smo zamenjali za bolj spiritualno. Potipala sem njena hladna stopala. Nato sem pomislila, da stopim po nogavice in jo obujem. V tistem trenutku je mamica izrazila željo po nogavicah. Skozi celoten porodni proces sva z možem skrbela, da sva ji podajala hrano in pijačo. Nato se je zamenjala ekipa, v porodno sobo sta vstopili dve babici. V nadaljevanju smo se prestavili na posteljo v ležeče položaje, da si je mamica malo odpočila. Odhitela sem v avto po blazino »arašid«, ki pomaga medenici pri odpiranju in je odličen pripomoček za ležeče položaje. Ko sem prišla nazaj v sobo, sem videla, da mamica bruha. V nadaljevanju je prejela zdravilo proti slabosti in glukozo IV, saj je imela nekaj težav z nihanjem krvnega sladkorja. Nadaljevala sem s prakso stiskanjem bokov med popadki in v nadaljevanju s protipritiskom na križ.
Maternični vrat se ni v celoti zmehčal, zato je babica Nina predlagala zdravilo proti bolečinam, ki vsebuje tudi zdravilo za mehčanje materničnega vratu. Oba z možem sta se strinjala. Mamica je v nadaljevanju nekaj popadkov predihavala na levem boku, nato na desnem, nato kleče ob opori postelje. Intenzivnost je narasla, z možem sva ji bila v oporo, tako da sva jo spomnila na dihanje, skupaj smo dihali, masirali, se potili. Mož je bil pri njeni glavi, sama sem nadaljevala s protipritiskom na križ. Ključno je bilo, da jo je eden od naju držal za roko, drugi ji fizično lajšal porodno bolečino. Večkrat sva jo spomnila, da zmore in kako dobro ji gre. Tudi ko je izjavila, da ne zmore več, sva jo opogumila. Sledil je vaginalni pregled. Mamica si je močno, močno želela potiskati, vendar polovica ustja materničnega vratu še vedno ni popustila, da bi lahko potiskala. Babica Nina je predlagala, da se ji izprazni mehur in ji je pri tem tudi pomagala. Intenzivnost med popadki je še bolj naraščala, tako da med popadki skorajda ni bilo več časa za počitek. Nato smo ponovili položaja na obeh bokih, kleče, poleg tega asimetrične položaje. Mamica si je nadvse želela, da bi uspelo, komentira: »Joj, jaz bi ga res tako rada potisnila na svet, prosim, pridi.« Porod ni napredoval zadnje tri ure, kljub vsemu trudu, menjavi položajev, vsej podpori. Polovica materničnega ustja se ni sprostila zaradi prejšnjega poroda, ki je pustil brazgotino čez ves maternični vrat. Otrok ni mogel nadaljevati poti skozi porodni kanal. Potem ko je še zdravnica opravila vaginalni pregled in ko tudi ona ni mogla umakniti ustja, je mamica sama predlagala trebušni porod. Zdravnica je bila istega mnenja.
Mamico sem vprašala, če je prepričana. Potrdila mi je. Osebje sem vprašala, ali poskusimo še z zdravilom za sproščanje materničnega vratu, ki ga je babica dala na izbiro pred nekaj časa. Zdravnica mi je zagotovila, da ne bi imelo učinka, ker se pogovarjamo o polovici ustja. Ko je enkrat bilo odločeno, so stvari stekle ekspresno hitro. Njo so pripravili, nato odpeljali. Možu sem v nadaljevanju razložila postopek. Ko sva čakala, sem ga objela in oba sva imela solzne oči. Deček se je rodil s carskim rezom ob 19.24. Zelo hitro ga je babica prinesla v porodno sobo, kjer ga je najprej stehtala in izmerila. Res me je presenetila velikost otročka. Naredila sem nekaj fotografij. Novorojenčka je babica položila očetu na prsi, pred tem pa je slekel majico za pristnejši stik. Otroček je bil popolnoma miren, sploh ni jokal. V enem trenutku je gledal očeta v oči. Čestitala sem mu in v ganjenosti opazovala njune prve skupne trenutke.
Naredila sem odtis posteljice, česar se je mož porodnice resnično razveselil. Na koncu smo se z babico Nino še pogovorili. Še enkrat je razložila glede ustja, kako otročka ni spustilo čez, po prerezu so tudi videli, da ima mamica zelo ozko medenico, da je imel otroček popkovino 2-krat ovito okoli vratu in da je bila zelo kratka … Babica je komentirala, da je mamica lahko ponosna nase, redkokatera mamica je tako vztrajna, kakšno izjemno močno željo je pokazala, kako odlično se je odrezala in kakšno super podporo je imela. Zame je bil to zelo lep porod, poln nežnosti, vztrajnosti, ljubezni, rojevala je v čudoviti energiji, ampak preprosto ni bilo pogojev, da bi se odvilo drugače. Mamica je na koncu sama odločila, ekipa pa je, kolikor se je dalo, spoštovala njene porodne želje in taka izkušnja poroda na koncu ni travmatična. V končni fazi je to tisto, kar šteje. Dušica si je izbrala tak način prihoda na ta svet. Ko so mamico pripeljali nazaj, ji je partner položil otročka na prsi. Opazila sem tisto iskrico v očeh in ponos, ki ju ni bilo mogoče skriti, pa čeprav so se ji še zapirale oči od anestezije. Žar je ostal in izkušnja podprtega poroda tudi. Vse je z razlogom in tudi ta carski rez. Jaz sem doživela lepoto rojstva, pa čeprav ne na način, kot smo si ga predstavljali.
Resnično sem hvaležna babici Nini in celotni ekipi porodnišnice Novo mesto, da smo preizkusili vse, kar je bilo možno, za vztrajnost, potrpežljivost, vso podporo in da smo bili vsi skupaj odličen podporen tim. Porodnišnico sem zapustila ob 20.22, očarana nad rojstvom in hkrati s solzami v očeh.
Neizmerna hvala družinici, da sem bila lahko del vaše zgodbe.
Draga mamica, ponosna sem nate, bila si izjemna, rojevala si kot kraljica, pokazala si izjemno mero volje, vztrajnosti, potrpežljivosti in pozitivne energije. Bravo!
Dobrodošel dragi fantek!