To je zgodba o neizmerni vztrajnosti, zaupanju, potrpežljivosti, sočutju, končni radosti in veselju. Prejšnji večer sem mamico in očeta deklice spomnila na ZAUPANJE. Da namesto strahu izberemo zaupanje. Zaupanje, da se bo odvilo v njihovo najvišje dobro, pa četudi sledi umetna sprožitev poroda.
Zbudila sem se v pričakovanju, navdušenju nad porodnim popotovanjem, ki se bo odvilo. Imela sem čas, da se v miru pripravim, poslovim od otrok in grem v najboljši energiji do porodnišnice. Prvič bom spremljala sprožitev poroda. V avtu pokličem svoje svetlobno vodstvo, postavim namere in si predvajam kanalizirano meditacijo za odpiranje srca.
Mamica je prišla z zmehčanim materničnim vratom in odprta 2 cm. Tega podatka sem se zelo razveselila. Vstavili so ji trakec prostaglandinov in potem smo čakali. Njeno telo se je lepo odzvalo, kmalu so se začeli širiti krči, ki so bili močnejši v sprednjem delu trebuha. Zaradi trenutnih razmer na cesti sem se zgodaj odpravila na pot, tako da sem v porodnišnico prispela ob 10.10. Ko sem prišla v sobo, je mamica ležala na boku, slišalo se je utripanje srčka deklice med meritvijo CTG. Objeli sva se. Najprej sva bili sami v sobi, kjer sem ji dajala obkladke na zgornjo stran dlani. Med vstavljanjem kanile ji je 2-krat počila žila in je imela oteklino. Držala sem jo za roko in jo nežno masirala. Tako se je mamica sprostila in sva se povezali. Kmalu se je njena »sostanovalka« vrnila v prostor, zato sva šli na kratek sprehod pred porodnišnico in sedeli zunaj na klopci. Mamica je bila navdušena nad potekom. Komentira: »Ne morem verjeti, med popadki sem zunaj na zraku, pri prejšnjem porodu sem samo ležala na postelji.«
Ko sva se vrnili, je mamica imela kosilo in počitek, posledično sem tudi jaz imela odmor. Zunaj sem sedela na travi, v senci in tudi sama počivala. Vročina je pripekala. Vrnila sem se nazaj, bili sva na hodniku, kjer sem jo spodbujala med predihavanjem porodnih valov. Podajala sem ji stekleničko z vodo in piškote. Ves čas sem ji prigovarjala, da je mehka, sproščena, kako naj izdiha bolečino. Spomnila sem jo, kakšno radost bo občutila, ko bo deklica v njenem naročju. Ko so popadki postali močnejši, sem ji namestila porodni Tens, ki ji je zelo olajšal bolečino. Prav tako ji je pomagala toplota, namestila sem ji zeliščno grelno vrečko. Babica Katja se je strinjala, da sva lahko v sobi za sprejem, kjer je mamica na žogi predihavala popadke, ki so trajali že minuto. Nekaj časa je med porodnimi valovi počivala na kavču. Sama sem jo med popadki masirala in ji sproščala telo. Sledilo je ponovno merjenje CTG-ja, zato je mamica šla nazaj v sobo, ponovno sem imela odmor. Med počitkom sem poslušala kanalizirano meditacijo, se vračala v svoj center in počakala, da sem lahko šla ponovno nazaj. Če bi bila mamica sama v sobi, bi lahko bila ves čas poleg nje.
Po počitku in meritvi CTG so se tudi popadki umirili, kmalu je sledila večerja. Potem ko sva obe pojedli, sem bila ob njej še dobro uro. Pri sproženih porodih je potrebno neizmerno veliko potrpežljivosti in zaupanja v proces, da se bosta otrok in telo odzvala. Pogosto se popadki umirijo in tako so se tudi v tem primeru. Porodno valovanje postopoma pripravlja maternični vrat, da se začne počasi odpirati. Porodni valovi so se kar naenkrat umirili, postali so redki, ampak močnejši. Nekaj po 19.00 zvečer sva se žal morali poslovili. Tolažila me je misel, da mamici ostane Tens, spalna maska ... Objeli sva se in dogovorili, da se vrnem takoj, ko se začne bolj intenzivno dogajati. Šla sem prespat k svojim staršem, ker sem imela relativno blizu porodnišnico. Veliko bližje, kot če bi se vračala domov. Tukaj se morem zahvaliti mentorici Nini Bogerd, ki mi je znala svetovati, da sem odšla pomirjena k počitku.
Ponoči sem od vse vznemirjenosti zelo slabo spala. Takoj zjutraj sva se z mamico slišali. Porodni valovi so se pojavljali na dobrih pet minut. Pričakujem, da bomo šli kmalu proti porodni sobi. Zunaj na travi pred hišo poslušam drugo kanalizirano meditacijo, trebušno diham, v mislih sem z njo. Počasi se odpravim na pot, ko mi mamica sporoči, da so se popadki ponovno umirili. Na pol poti obrnem. Bilo je noro vroče, vročina je kar puhtela, zdi se mi, da klima v avtomobilu nima ravno pravega učinka. Pomislim: »Klavdija, zaupaj, samo zaupaj, da ko te bo potrebovala, boš tam.« Prav zavestno sem rekla, vse je točno tako, kot mora biti.
Končno dobim tako zelo pričakovano SMS-sporočilo z uro, kdaj naj pridem v porodno sobo. Ko preberem, sem popolnoma pomirjena, vendar hkrati zelo vesela. Ko sem šla ponovno na pot, se je ozračje umirilo, veter je zapihal in začelo je deževati. Vsa napetost se je sprostila. Seveda, deklica dobro ve, kdaj je zanjo in za njeno mamico najbolj idealen čas.
V porodno sobo sem vstopila ob 17.09, potem ko so mamici predrli ovoje. Njen mož je bil že prisoten. Objamem oba. Mamica se je naslanjala na posteljo. Bilo je že tako intenzivno, da sem komaj uspela postaviti svečke, kristale in zmešati mešanico eteričnih olj v difuzor. V času porodnih valov, ki so prihajali drug za drugim in so bili občutno daljši kot prejšnji dan, sem jo stiskala za boke ter ji tako olajšala bolečino. Partner je skrbel, da ji je podajal tekočino in hrano. Med popadki sem jo sproščala s tresenjem. Kmalu je mamica vstopila v porodno kad. Tudi tam sem nadaljevala s prakso. Bilo je intenzivno, skupaj smo dihali in se potili. Kmalu je prišlo do zadnjih popadkov in babici sta vodili iztis. Ko se je porodila glavica, jo je mamica pobožala. Z naslednjim popadkom je bila deklica v njenem naročju. To je bilo veselje, radost in zmagoslaven nasmešek na obrazu mamice. V manj kot dveh urah po mojem prihodu v porodnišnico je deklica prišla na ta svet. Rodila se je na tako zelo lep način, v vodi, v popolnem miru in spokojnosti. Ker je bila ravno izmena pri babicah, smo v bistvu vsi skupaj občudovali čudež, ki se je pravkar zgodil. Tudi moža so preplavila čustva, pritekle so solzice sreče. Deklica se je samo malo oglasila, ravno toliko, kot jo je presenetil prvi vdih. Bila je popolnoma zadovoljna v njenem naročju, pokrita z rjuho. Mamica je bila presrečna in njenega stavka ne bom nikoli pozabila: »Hvala, Klavdija, brez tebe nič od tega ne bi bilo.« Ta izjava se me je res dotaknila in ganila, ostala sem brez besed.
Čez nekaj časa, po prvem fotografiranju, sta se prestavili na zakonsko posteljo, dva koraka stran od kadi. Deklica se je prvič dojila. Tam se je porodila še posteljica, ki sta jo babici skrbno pregledali. Zaradi hitrejšega celjenja je sledil lepotni šiv. Popkovino je prerezal oče, po preteku ure in pol, ko sta bili obe pripravljeni, deklica ob tem sploh ni zajokala. V nadaljevanju je babica dojenčico stehtala in izmerila. Potem jo je dobil v naročje oče. Fotografirala sem njihove prve skupne trenutke. Deklica je v njegovem naročju zvedavo začela obračati glavo, opazovala je svet, v katerega je pravkar prispela. Bila je popolnoma zavestna in to je tako zelo neprecenljivo. Ob devetih zvečer sem zapustila porodni blok z občutkom globoke ganjenosti in iskrene navdušenosti nad dogodkom, ki sem mu bila pravkar priča.
Na koncu ima ta zgodba še veliko globlji pomen. Ta izkušnja je zacelila rano prejšnjega poroda in vseh naslednjih generacij. Mamica je začutila svojo moč, rodila kot KRALJICA in dobila nazaj samozavest, samozaupanje, predvsem pa zaupanje v svoje telo in deklico. Telo in otroček vesta, kako roditi. Čeprav je bil porod umetno sprožen, mamica ni potrebovala protibolečinskih zdravil.
Iskrena hvala osebju porodnišnice, da so bili pripravljeni čakati, da telo naredi samo, kar zna in zmore.
Neizmerna hvala za zaupanje.
Dobrodošla draga deklica!