Zadnje dni pred porodom, se je njeno telo intenzivno pripravljalo na dan D. V popoldanskem času mi mamica javi, da ima krčke, ki še niso redni. Razveselim se, »Jeeej, to smo čakali!« Pripravim vse potrebno, da bom lahko čim hitreje štartala od doma. Ob 0.43 uri dobim klic, da ima mamica redne popadke. Pogovor traja približno 20 min, da slišim koliko časa trajajo popadki, kako jih mamica predihava in koliko časa je med njimi. Potem grem pod tuš, vzamem vse stvari in ob 1.29 uri štartam na pot. Med potjo poslušam kanalizirani meditaciji. Pokličem v izbrano porodnišnico, nas napovem in hkrati rezerviram porodno sobo številka 4. V nadaljevanju se povežem s svojo podporo vodnikov in si prav predstavljam, kako je porodnišnica in vso osebje oblito v zlato svetlobo. Pot je na začetku hektična – večino poti me je spremljal izredno močan naliv - kar niti ni čudno, v tem vročinskem valu. Malo si oddahnem, da je na dolenskem koncu jasno.
Na parkirišču pred urgenco se ujamemo. Že tam vidim, da je mamica globoko v porodu in kako med popadkom z izjemnim fokusom prediha popadek. TENS je že nastavljen na njenem križu. Izjemo, izjemno ji je ustrezal. Počasi gremo skozi triažo do porodnega bloka. Peš seveda. Vrata porodnega bloka se odprejo in tam stoji babica Polona, ravno ta babica, pri kateri sva bili z mamico na individualnem pogovoru. Mislim, da nobena od naju ni mogla prikriti velikega nasmeha, ko sva jo zagledali. Ravno ona najbolje pozna klientko in njene želje. Sledila sta pregled in CTG, jaz počakam zunaj. Medtem popijem smuti, pojem ploščico. Odprem reiki energijsko podporo z namero podpore porodu na vseh nivojih, v njihovo najvišje dobro. Sledila je navdihujoča novica, mamica je skoraj čisto odprta. V naslednjem trenutku smo v porodni sobi številka 4, kjer najprej pripravim prostor. Prižgem svečke, solno lučko, difuzor in nastavim izbrano glasbo.
Mamica je zelo lepo sledila svojim potrebam in premikala telo v položaje, ki so ji ustrezali. Naslanjala se na steno, rob kadi. Med popadki si je zaželela porodni vision board, ki ji ga je njen mož z veseljem nastavil na vidno mesto. Na neki točki je sedela na pručki in se opirala na porodni sling (trak). Spredaj se je opirala v partnerjev trup. Bila sta napol v objemu, kjer sta si nekaj šepetala in bila popolnoma v svojem svetu. Tako povezanost in ljubezen je bilo čutiti med njima. Jaz sem sedela za njo in ji med popadkom stisnila boke. Čez nekaj časa se je prestavila ob rob postelje na vse štiri, na posteljo je naslonila trup. S takšnim fokusom je dihala in skrbela, da je čim manj zgubljala energijo. Ko se sledil popadek je samo potapkala po postelji, da je eden od naju pritisnil na TENS, drugi pa stisnil boke. Ob tem sva jo spodbujala. Delovali smo zelo sinhrono.
Babica Polona se je čudovito prilagajala vsem njenim potrebam, tako spontano in naravno jo je usmerjala. Z njenim možem sva ji podajala hrano in pijačo. Spontano je prišlo do poka plodovih ovojev. Mamica se je popolnoma umaknila v svoj svet, kot da bi bila v transu. Za nekaj trenutkov je med popadkom zadremala, oba z njenim možem sva slišala njeno spremenjeno dihanje. Bilo je čarobno. Naslednji popadek jo je predramil. V nadaljevanju je čepela in kmalu je mamica začela čutiti trebušni pritisk. Ob tem je med popadkom vokalizirala globok in nizek »aaa«. V nekem trenutku babica vprašala, česa jo je strah, in vsak trenutni strah je nagovorila in jo pomirila. Kmalu se je videla glavica in v nekaj popadkih je bila deklica v njenem naročju. Ura je bila 6. 25.
Rodila je kar tam, na tleh, na blazini, na vseh štirih v močnem objemu partnerja. Popolnoma se ji je prilagodil, da je bil čisto blizu njenega obraza, da je lahko vonjala vonj njegove majice. Njen varen pristan. Ob prihodu deklice sva oba s partnerjem imela solzne oči. Pri njej sta bila na obrazu zmagoslavje in sreča, šele čez nekaj časa solze sreče. Tista iskrena navdušenost in veselje, da ji je uspelo. Popolnoma naravno, brez protibolečinskih sredstev.
Po porodu je deklica čisto malo zajokala, kmalu je mirno spala v njenem naročju. Vse to mi je bilo tako dragoceno videti. Njeno telo se je treslo, kar je popolnoma naraven fiziološki odziv telesa po porodu. Bil za dovolj samo pogled v oči in stavek: »Kako sem vesela, da sem se odločila za podporo. Kako sem hvaležna.« Kako hvaležna sem bila šele jaz.
Po porodu posteljice je njen partner prerezal popkovino. Njena posteljica je bila posebna, v obliki srca. Prav fascinantno. Izpolnile so se ji vse želje, točno vse se je zložilo, kot je upala. Tako zelo ponosna sem bila na njih. Na to, kako se je mamica kot največja kraljica pomikala skozi porodno popotovanje, kako je intuitivno premikala svoje telo in bila slišana na vsakem koraku. Sledila je menjava ekipe, in trije lepotni šivčki. Pravzaprav sem ponosna na celoten porodni tim in res spoštljivo obravnavo. Zdravica je samo na daleč spremljala dogajanje in se je po porodu predstavila mamici.
Predstavila se je babica Simona. Potem so vsi trije dremali in tisti sveti mir v porodni sobi se je nadaljeval… Partner je bil utrujen, saj je tisto noč spal vsega skupaj 10 minut, zato je šel domov k prvemu otročku. Poslikala sem še tehtanje in merjenje novorojene deklice. Ko je se mamica šla stuširati, preden sta šli na oddelek, sem v svojem naročju pridržala novorojenčico. Kakšna izjemna čast in privilegij. Kako neprecenljivo lepo je držati pravkar rojenega otročka.
Na koncu se z mamico objameva z iskricami v očeh. Obema je jasno, da se je spisala izjemno čarobna porodna zgodba, ki se jo bomo z največjim veseljem spominjali. Zgodba, ki je zacelila vse kar je bilo pri prvi porodni zgodbi travmatičnega. Ob 9.59 uri sem z vonjem po plodovnici stopila skozi vrata porodnišnice v jasen dan. Moja duša je skakala od veselja, hvaležnosti, v trebuhu sem imela metuljčke.
Dobrodošla na ta svet, draga deklica.
Iskrene čestitke družini!
Hvala, vesolje. 