Mamici se je začelo porodno valovanje ob 5.00 uri zjutraj, kmalu za tem je spontano prišlo do predrtja plodovih ovojev. Ko je mamica začutila, da je primeren čas, sta se s partnerjem odpravila na pot iz Ljubljane proti porodnišnici Novo mesto. Jaz sem startala na pot ob 9.03 in po poti kot običajno izrekla namere, poklicala svetlobno vodstvo in poslušala meditacije za ta namen. Partner mi je po poti sporočil, da je mamica sprejeta v porodni blok.
Najprej se z njenim partnerjem objameva in začneva pogovarjati. Pogovor je pomagal, da se je popolnoma sprostil. Želeli smo si sobo številka 4, na katero je bilo treba malo počakati, saj se je že odvijal porod v njej. Babica Tina pride po naju, seževa si v roko. To je babica, ki s ponosom pove, da opravlja »najlepši poklic na svetu«. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Res sem hvaležna, da srečujem babice, ki so tako srčne in opravljajo poklic kot svoje poslanstvo.
V porodni sobi se z mamico objameva. Mamica je popolnoma mirna, tako izjemno lahkotno predihava popadke in se spoprijema s porodno bolečino. Kot da se še nič prav zares ne dogaja. Pripravim porodno sobo, prižgem svečke na dveh mizicah, zraven postavim kristale, saj vem, da jih mamica obožuje. Zatemnim prostor, nastavim prijetno meditativno glasbo iz zvočnika, odišavim sobo z mešanico eteričnih olj. Ob njej sem pri menjavi položajev, med popadki jo stisnem za bok in v času za počitek jo masiram in nežno tresem njena stegna. Najbolj ji je ustrezal položaj, ko se je opirala na žogo na kolenih. Partner ji je podajal tekočino. Kmalu je sledila menjava ekipe, predstavi se nam babica Anka.
Nato se je vse skupaj odvilo s svetlobno hitrostjo. Mamico rahlo preseneti, ko se je otrok spuščal in ji povzročal nove občutke. Kljub temu je točno vedela, kaj si želi, in tako je šla pod tuš. Med popadkom se je opirala na partnerja, jaz sem usmerjala vodo, da je tekla po njenem križu. Babica predlaga vaginalni pregled. Izkaže se, da sledi samo še iztis. Na hitro na njen križ namestim porodni TENS. Mamica porodi na boku ob 15.09 v vsej svoji veličini. Fantek se rodi v ritmu, pri katerem je babica Anka izjemno pazila presredek, da se mamica ni raztrgala. Prav lepa se mi je zdela njena izjava: »Zdaj pa odpri vrata, da lahko pride otroček na ta svet.« Ob glavi je bil partner, ki ga je stiskala za dlani obeh rok. Prav videlo se je, kako sta povezana, kako pomembna ji je bila njegova bližina in kako močno si ga je želela čisto blizu sebe. Držala sem ji nogo v zrak in lahko rečem, da je bila izjemno močna. In fantek, tako zelo lep in glasen. Popolnoma zavesten, prav ganjena sem ga opazovala, očarana od vsega skupaj.
Po porodu posteljice, prerezu popkovine, ostanem pri vzpostavljanju dojenja. Slikam njihove prve skupne trenutke. Ob 18.00 zapustim vrata porodne sobe, rahlo utrujena od dveh zaporednih dni porodnega spremstva, s tisto toplino v srcu, hvaležnostjo in zavedanjem, kakšen privilegij je biti porodna spremljevalka. Vedno znova sem fascinirana nad sposobnostjo telesa in kako smo si v porodnih zgodbah različne. Kakšna čast je to, da podprem tako različne in hkrati edinstvene porodne zgodbe.
Mamica je bila prvorodka, rodila je popolnoma lahkotno, brez farmakoloških sredstev, v vsej svoji moči, kot čista kraljica.
Neizmerna hvala za zaupanje družinici, hvala ekipi porodnišnice Novo mesto.
Iskrene čestitke družinici, ponosna sem na Vas!
Dobrodošel na ta svet, dragi fantek!