Porodno popotovanje se je začelo 7 dni po PDP, ko je mamica sprejela sprožitev poroda. Mamica je prišla v Porodnišnico Ljubljana odprta 2 cm. To je bil odličen znak, da se telo pripravlja na porod. Njeno telo se je kmalu odzvalo na tabletke, ki jih je dobivala. Bila je vesela in ponosna. Res ji je ustrezalo, da je sedela na žogi in predihavala popadke. Pomagalo ji je tudi poslušanje vizualizacij.
Tisti dan je bila v porodnišnici precej gneča, zato smo malo čakali, da se je sprostila porodna soba. Končno me je ob 20.00 uri poklicala in povedala, da je odprta 4 centimetre. Čez približno 45 minut se ji lahko pridruživa tudi midva s partnerjem. Malo pred 21.00 sva prispela. Najprej smo se še malo hecali in bili kar zunaj na hodniku. Takrat je mamici ustrezal pritisk na boke, medtem ko je predihavala popadke in sedela na žogi. Njen mož ji je prav tako s pritiskom na boke lajšal porodno bolečino.
Predstavila se nam je mlada Kaja, ki je bila izjemno prijazna in srčna. Že takrat ji je predlagala tuš, kar je mamica skozi porodno potovanje večkrat izkoristila. Končno je bila porodna soba za nas pripravljena. Kaja nas je odpeljala v sobo številka 9. Nasmehnila sem se. Devet je namreč moja srečna številka. Sobica je bila luštna in majhna, dodala sem svečke in difuzor z mešanico eteričnih olj. Iz zvočnika se je slišala glasba dežja, za katero sem vedela, da mamico pomirja.
Najprej ji je ustrezalo ležati na boku z blazino »arašidom« med nogami. V nadaljevanju je sedela na žogi, kjer je predihavala popadke. Tekom poroda sem jo spremljala na stranišče, pod tuš… Res ji je pasal hladen tuš. S partnerjem sva skrbela za zadosten vnos tekočine. Na neki točki se je mamica v porodni sobi naslanjala na partnerja in skupaj sta se zibala med porodnimi valovi. Tako lepo ju je bilo opazovati. Ob tem ji je zelo ustrezalo, da si je hkrati raztegnila križ. Porodna pot se je prilagajala in vse je delovalo sinhrono.
Na neki točki ji ni več ustrezal dotik. Zelo ji je pomagalo, da sem med popadki počasi štela. Vdih 4, izdih 6. Spomnim se, kako sem štela tudi dlje, bolj zato, ker jo je moj glas pomirjal. Takrat sem vključila tudi energijsko podporo. Ugotovila sem, da ji k sprostitvi med popadki lahko pomagam z rebozom (trak oziroma doula pripomoček). Nežno in res zelo počasi sem trak premikala po celotni dolžini njenega telesa, medtem ko je ležala na boku. Ob rahli utrujenosti je malo počivala in nabirala energijo za nadaljevanje popotovanja.
Vmes je nekajkrat prišla v sobo izbrana babica Martina, ki je poznala porodne želje in je res dala procesu čas. Tako zelo smo se je bili veseli. Pri njej sva bili z mamico na pogovoru že v nosečnosti. V nadaljevanju je prinesla prenosni CTG. Okoli četrte ure zjutraj je babica Martina predrla ovoje. To je bil pravi mali bazenček plodovnice. Takrat nam je postalo jasno, zakaj je bil otroček v maminem trebuščku tako zadovoljen in se mu ni prav nikamor mudilo. Potem je popotovanje postalo bolj intenzivno in močno. Popadki so postali občutno intenzivnejši. Vedno bolj jo je bolelo, vedno bolj je bila utrujena. Odprta je bila dobrih 6 cm.
Proti jutru je bila menjava ekipe, babica Martina nam je predstavila babico Nino. Zjutraj je mamica počasi izgubljala potrpljenje in osredotočenost. Bolj ko se je stopnjevalo, večkrat je rekla, da ne zmore več. Če sem čisto iskrena, se je hotela na trenutke kar malo kregati z mano. Seveda se nisem pustila zmesti. Res sem jo spodbujala in verjela vanjo, da zmore. Niti za trenutek nisem podvomila vanjo. Tudi babica Nina jo je izjemno dobro usmerjala. Na neki točki, ko je bila odprta 7 cm, se je odločila, da vzame zdravilo Ultiva. Anesteziologinja ji je vse razložila. V tem času se je zelo hitro odprla na 10 cm, zdravilo jo je zdravilo jo je sprostilo in ji omogočilo nekaj prepotrebnega počitka pred iztisom. Tako je zbrala moči za veliki finale.
Na koncu, ko se je mamica odločila, da zdaj pa je resnično čas, da se nam otroček pridruži, sem bila še bolj ponosna nanjo. Kakšna moč pri iztisu je bila to. Za takšen porod je potrebna izjemna mera potrpežljivosti in vztrajnosti. Mamici je veliko pomenilo, da sem bila tam samo zanjo in otročka, da sem jo gledala v oči in jo držala za roko. Kmalu je na svet pokukala glavica. V naslednjem popadku je babica ugotovila, da so se ramena zataknila. Potem se je vse skupaj odvilo filmsko. Porodna soba je bila v trenutku polna – celotna ekipa, ki je bila pripravljena pomagati in bila na varni razdalji. Dežurni ginekolog se je na hitro predstavil in povedal, da bo skušal pomagati. V resnici so aktivno pomagali le trije člani ekipe, ostali pa so ostali v pripravljenosti, če bi jih potrebovali. Mamica se je borila do konca, tudi ob tem je jasno rekla, da ne dovoli, da bi ji pritiskali na trebuh, zato so ji vse razložili. Ob popadku je sledil pritisk na simfizo (kost na sprednjem delu medenice). Lahko rečem, da so elegantno in hitro pomagali. V naslednjem popadku je bil otroček zunaj na maminem trebuščku. To je bilo zmagoslavje in sreča v očeh mamice. Skozi njen obraz se je preslikala cela paleta čustev - veselje, ponos in nenazadnje tudi presenečenje, da je poroda konec.
Ura je bila 11.50. Očka je bil videti blažen. Od sreče ni mogel zadržati nasmeha. Njegove oči so žarele od ponosa in ljubezni. Tisti trenutek je bil resnično nepozaben. Tako zelo sta se razveselila. Le nekaj minut po rojstvu je mamica preko videoklica poklicala svoja starša in sestri. Takoj je želela otročka pokazati svojim najbližjim - svojo veliko srečo. Očka je klical svoja starša. Svoje navdušenje in veselje sta želela deliti s svetom takoj, res takoj. Kako zelo je bil ta otroček pričakovan.
Nato sta babici pomagali poroditi še posteljico. V nadaljevanju je mamica počivala in se zaljubljala. Preden je očka prerezal popkovino, sta minili več kot dve uri. Za unikaten spomin na rojstvo sem naredila odtis posteljice. Preden je babica položila otročka na tehtnico smo ugibali, koliko je težek. Tehtnica se je ustavila pri 4910 g. Ko je mamica to slišala, so pritekle solze. Sploh ni mogla verjeti. To so bile solze zmagoslavja in ponosa. Rodila je popolnoma brez raztrganine. Bravo mami! Kakšna kraljica. Kakšno izjemno pot je zmogla prehoditi. Še v porodni sobi je očka pestoval svojega fantka na prsih, ki je bil popolnoma miren in zadovoljen.
Kmalu smo se poslovili. Iz porodnišnice sem odšla z občutki velikega veselja, navdušenja in radosti, da sem smela biti priča tako čudovitemu rojstvu. Ob 14.30 sem stopila skozi vrata porodnišnice. Bila sem utrujena, moje srce pa je bilo polno hvaležnosti in sreče.
Verjamem, da je ta porodna izkušnja prinesla nekaj zdravilnega po prvi travmatični izkušnji poroda.
Dobrodošel na ta svet, dragi fantič.
Iz srca hvala za zaupanje.